INSOLVENČNI POSTOPKI IN ZGODBA DRUŽINSKEGA PODJETJA

Pred kratkim sem sedel ob kavi s prijateljem, ki vodi manjše družinsko podjetje. Med pogovorom je omenil, kako težko je zadnje leto – dobavitelji zamujajo, stranke plačujejo z zamudo, stroški pa rastejo kot gobe po dežju. “Veš,” mi je rekel, “včasih se mi zdi, da bi bilo lažje vse skupaj zapreti.” Njegova zgodba me je spodbudila, da sem se poglobila v svet insolvenčnih postopkov v Sloveniji in pogledala, kaj se dogaja z našimi podjetji v letu 2024.

V Sloveniji imamo pravzaprav kar dobro urejen sistem za takšne situacije. Zakon, ki ga poznamo pod kratico ZFPPIPP, ponuja nekaj poti – od prisilne poravnave, ki je kot nekakšen rešilni jopič za podjetja, ki še imajo upanje, do stečaja, ki je bolj kot zadnje slovo. Sama sem pred leti spremljala primer srednje velike tovarne, ki je s pomočjo prisilne poravnave uspela prestrukturirati dolgove in danes še vedno obratuje. Takšne zgodbe mi vlivajo optimizem, a žal niso pravilo. Letos se zdi, da je vse več podjetij na robu. Podatki, ki jih opazujem na spletnih straneh, kot je AJPES, kažejo, da se število insolvenčnih postopkov povečuje – letos za kakšnih 9 % več kot lani. In to me res skrbi.

Zakaj se to dogaja? Ne morem mimo tega, da so zadnja leta res prinesla viharje. Spomnim se, kako so se med pandemijo vsi bali, kaj bo, pa smo nekako prebrodili tisto obdobje z državno pomočjo. Lani je že kazalo, da se stvari umirjajo, a zdaj, ko te podpore ni več, je kot da bi nekaterim podjetjem zmanjkalo sape. Cene energije so šle v nebo, dobavne verige so še vedno razsute, in ko mi prijatelj pove, da na plačilo čaka tudi po dva meseca, razumem, zakaj je denarni tok postal nočna mora. Včasih se vprašam, kako naj mala podjetja, ki nimajo debelih finančnih blazin, sploh preživijo takšne čase.

Ko pomislim na pretekla leta, se mi zdi, da smo že videli hujše dni. Spomnim se zgodnjih 2010-ih, ko je finančna kriza udarila kot strela z jasnega – takrat je bilo stečajev res ogromno. Zdaj sicer nismo na tistem dnu, a trend ni spodbuden. Leta 2022 in 2023 so bila nekakšna zatišja, verjetno tudi zaradi vseh moratorijev in posojil, ki so podjetjem pomagala ostati nad vodo. Letos pa je drugače. Kot da se šele zdaj vidi, kdo je res plaval in kdo je samo lovil zrak.

Te zgodbe imajo posledice, ki jih čutimo vsi. Ko podjetje zapre vrata, ljudje ostanejo brez služb, družine brez dohodka. Sama sem pred časom govorila z znancem, ki je izgubil delo, ker je njegov delodajalec šel v stečaj – še zdaj išče novo priložnost. In potem so tu še upniki, ki čakajo na drobiž, ki ostane po likvidaciji. Včasih se mi zdi, da bi morali imeti več varovalk, morda kakšne ciljane ukrepe, kot so subvencionirana posojila za tiste, ki se trudijo ostati na površju. Ali pa vsaj orodja, ki bi poslovodstvom pomagala pravočasno ukrepati – recimo tista Excel aplikacija, ki jo je pripravilo ministrstvo, je že korak v pravo smer.

Kljub vsemu me navdaja kanček upanja. Vsakič, ko slišim za podjetje, ki se reši z dobro premišljenim prestrukturiranjem, si rečem, da morda le ni vse izgubljeno. Moj prijatelj še ni obupal, in čeprav mu je težko, razmišlja, kako bi lahko prilagodil poslovanje. Morda je ravno v tem ključ – v prilagodljivosti in pogumu, da poiščeš pomoč, preden je prepozno. Insolvenčni postopki so tu, da pomagajo, in če jih znamo uporabiti, lahko marsikatero zgodbo obrnemo na bolje. Upam, da bo leto 2025 prineslo več takšnih zgodb z dobrim koncem.